Z uporabo naših spletnih storitev soglašate z uporabo piškotkov. Želim izvedeti več >>

Stik z nami, naročila: 01 24 47 200, info@vseknjige.si

Novice o spletišču

Novica je bila dodana : 09.02.2015 Janševo Noriško kraljestvo je knjižna uspešnica; po novem tudi v elektronski verziji

»Motiv za knjigo je v literarni in zgodovinski praznini o Noriškem kraljestvu,« je na predstavitvi knjige dejal avtor Janez Janša in dodal, da »marsikomu ni bilo v interesu, da bi se Slovenci ukvarjali s svojimi koreninami«.

Pri založbi Nova obzorja je decembra lani izšel prvi zgodovinski roman predsednika SDS Janeza Janše z naslovom Noriško kraljestvo, Beli panter. Gre za prvega iz niza romanov o Noriškem kraljestvu. »Skozi prikaz otroštva in mladostnih let glavnega junaka ter njegove družine in prijateljev spremljamo dileme ustanoviteljev velike plemenske zveze in spremembe, ki jih nastanek kraljestva prinese prebivalstvu,« je uvodoma dejal povezovalec pogovora Metod Berlec.


Bilo je kraljestvo

Roman Noriško kraljestvo, Beli panter sledi znanim zgodovinskim dejstvom iz tega oddaljenega obdobja, kar po eni strani prinaša razmeroma trdno oporo napeti in romantični zgodbi. Konjske vprege, železni plugi in drugo železno orodje, železna, bakrena, bronasta in glinena posoda, zdravilna zelišča, ogrevanje na drva, pridelovanje oglja, splavarjenje, zidanje z apnom itd. so starejši generaciji bralcev najbrž znani ne samo iz knjig, ampak tudi iz njihove mladosti, če so jo preživeli na podeželju. Vse to pa so poznali tudi železnodobni prebivalci naših krajev. Velika večina Slovencev žal ne ve, da je na naših tleh nekoč obstajalo Noriško kraljestvo. »Niti germanskim niti panslovanskim teorijam ni bilo v interesu, da bi se Slovenci ukvarjali z raziskovanjem svojih staroselskih korenin,« je dejal avtor romana Janez Janša. Po njegovih besedah različni viri (imena rek, naselij, bajeslovni junaki, kmečko orodje, arheološke izkopanine …), v zadnjem času pa tudi genetske raziskave kažejo, da Slovenci nismo prišli naenkrat na to ozemlju izza Karpatov, ampak naše korenine segajo tudi v čas Noriškega kraljestva. Prav sodobne genetske raziskave nam povedo, s katerimi narodi v Evropi smo si Slovenci najbolj sorodni. Kot pravi Janša, so sorodnosti z Irci, Norvežani pa tudi z Belorusi, Ukrajinci, s Slovaki itd., manj je sorodnosti z drugimi južnoslovanskimi narodi.

To pa ni toliko pomembno, poudarja Janša, kajti narod ni stvar krvi oziroma je to le v manjši meri, ampak kulture, identitete, jezike, zavedanja …
 

Trinajst plemen

Janšev roman se dogaja na začetku Noriškega kraljestva. Tega je ustanovilo trinajst plemen, ki pripadajo ljudstvom Karnov, Norikov in Tavriskov. To niso bili samo Kelti, kot pravijo nekateri zgodovinarji, ampak tudi predkeltsko, venetsko prebivalstvo, trdi Janša. Norik, ki so ga Rimljani zasedli okrog leta 15 pred našim štetjem, je bil v antiki znan po svojem železu: ferrum noricum. Na ozemlju propadlega Norika je čez nekaj rodov nastala država Karantanija, ki je bila – kot pravi Janša – poskus obnove Noriškega kraljestva. Edina, ki je pred Janšo napisala zgodovinski roman o Noriškem kraljestvu, je bila pisateljica Mimi Malenšek, ki je izdala knjigo Noriška rapsodija. Ta se ukvarja s koncem te antične državne tvorbe, ki je ležala tudi na našem ozemlju ter so jo na koncu premagali in zasedli Rimljani.

Po Janševih besedah je odločitev, da napiše omenjeno knjigo, nastala leta 2009, ko se je udeležil simpozija o etnogenezi v Bovcu. Vire in dokumentacijo za roman je zbiral vse odtlej, roman pa je pisal v preteklih petih mesecih. Na predstavitvi knjige je poudaril, da to ni znanstveno delo, ampak poskus osvetlitve nekega časa, ki lahko pojasni sedanjost. Na vprašanje, kdaj bodo sledila naslednja dela, je avtor odgovoril, da je to odvisno od zanimanja za prvega.

Predstavitve knjige se je udeležila tudi zgodovinarka Andreja Valič Zver in roman označila za podatkovno bogato in s skoraj filigransko natančnostjo podano zanimivo pripoved o življenju na našem ozemlju pred več kot dvema tisočletjema. Po njenem mnenju se v romanu kaže avtorjevo »izredno poznavanje doslej odkritih in znanih materialnih ter pisnih zgodovinskih virov pa tudi novejših jezikoslovnih in genetskih analiz«. Zgodovinski roman iz tega obdobja je na Slovenskem redek. Po njenem mnenju roman pomembno zapolnjuje vrzel, hkrati pa kar »kliče po filmski ali televizijski upodobitvi«.

Janša je avtor več knjig, med drugim Premiki (1992), Okopi (1994), soavtor knjige 7 let pozneje (1995) in avtor zbornika z naslovom 8 let pozneje (1996) ter knjige 25 let pozneje (2013). Nedavno je izdal tudi knjigi Za kulturo življenja (2013) in Druga republika (2014). V preteklih dveh leti so izšli tudi dopolnjeni Premiki in dopolnjeni Okopi.

Knjigo lahko naročite na: 

 http://www.vseknjige.si/norisko-kraljestvo-beli-panter-1.-del-e-knjiga.html

http://www.vseknjige.si/norisko-kraljestvo-beli-panter-1.-del.html

Novica je bila dodana : 07.02.2015 Ivo Žajdela o knjigi Marka Štrovsa Neme priče

Na tiskovni konferenci založbe Nova obzorja v Ljubljani je bila predstavljena knjiga avtorja Marka Štrovsa z naslovom Neme priče - Množični poboji nasprotnikov komunizma 1941 – 1946. Na predstavitvi knjige so poleg avtorja sodelovali še zgodovinar dr. Stane Granda, publicist Ivo Žajdela in urednik Demokracije Metod Berlec, ki je pogovor povezoval. Knjiga obravnava najbolj travmatični in žalostni del slovenske zgodovine.

 


V nadaljevanju objavljamo razmišljanje publicista Iva Žajdela na tej tiskovni konferenci o knjigi Marka Štrovsa Neme priče:

Problematika grobišč povojnih pomorov se tiče demokratizacije Slovenije in torej leta 1990, ne pa osamosvojitve Slovenije leta 1991. V zadnjih letih se je namreč v javnem prostoru za vse to, kar pomeni demokratizacija Slovenije, uveljavil lažni termin »po osamosvojitvi Slovenije«.
Med drugo svetovno vojno na Slovenskem ni bilo državljanske vojne.

Tudi ta napačni termin se je zadnjih letih vse bolj uveljavlja v Sloveniji. Za državljansko vojno morata biti izpolnjena dva temeljna pogoja. V deželi ne sme biti tretjega akterja, kot je bil to okupator, ki je vojaško in policijsko bolj ali manj obvladoval dogajanje v Sloveniji. Za državljansko vojno sta potrebna dva enakovredna vojaška akterja. V Sloveniji je ena stran (komunisti s svojimi vojaškimi organizacijami) ves čas napadala in uničevala drugo stran (v prvi fazi predstavnike demokratičnih strank, Cerkve, ugledne civiliste, v drugi pa razmeroma šibke enote protirevolucije v obliki vaških straž in nazadnje domobrancev, ki so imeli zvezane roke zaradi prisotnosti in zahtev prej omenjenega tretjega akterja, to je bil okupator). Ena stran je uničevala drugo, druga se je le branila, večinoma šibko, le tu in tam uspešno.

S problematiko povojnih pomorov in posledično prikritih grobišč se srečujem in občasno ukvarjam trideset let. Sredi 80. let, še v trden komunističnem režimu, sem se prvič srečal z njo. Takrat sem živel v Ljutomeru. Bil sem zelo razočaran in posledično jezen, ker mi profesorji – študiral sem zgodovino – niso prav nič povedali o povojnih pomorih (prav tako ne o legitimnem uporu proti nasilju revolucije; le o pozitivcih v NOB na eni strani in o negativcih kolaborantih na drugi). Ko pa sem takoj po študiju prvič zasledil »drobni« podatek, pravzaprav le sintagmo o pobojih domobrancev v Kočevskem rogu, sem bil z njo dobesedno v trenutku zaznamovan. Poslej sem iskal kakršne koli podatke o pobojih.

Sprva v svojem okolju (v Prlekiji) nisem mogel o tem od nikogar nič izvedeti. Minili so meseci, ko sem po drobcih dobival prve zelo skope podatke. Najprej, zaradi bližine, o tem, da so po vojni pobijali ujetnike tudi v Tezenskem gozdu pri Mariboru. Trajalo je kakšno leto, ko mi je nek daljni sorodnik, ki je delal v Avstriji, povedal, da mi lahko priskrbi knjigo, kjer so pričevanja o povojnih pobojih. Prinesel mi je znamenito knjižico V Rogu ležimo pobiti. Kmalu pa sem dobil v branje tudi drugo knjižico Teharje so tlakovane z našo krvjo. Moja reakcija po branju teh knjižic je bila naslednja: Verjetno je večina dogajanj, ki so opisani, resnična, vendar so opisi čustveno pretirani. Čez leta, ko sem o povojnih pomorih vedel že precej, seveda nisem več menil, da je v tistih dveh knjižicah kaj pretirano. Celo nasprotno: Grozot, ki jih opisujeta, se nikoli ne da dovolj dobro ubesediti.


Od takrat je minilo trideset let. Predvsem v zadnjih 25 letih, po demokratizaciji Slovenije leta 1990, je bilo objavljenih veliko člankov o povojnih pomorih in tudi knjig o tej temi je bilo objavljenih že veliko.

Na primer grobišče v rudniku Huda Jama je bilo res fizično odkrito 3. marca 2009. Toda to grobišče se je v publicistiki v slovenski politični emigraciji omenjalo. Logično je namreč, da tako velikega pokola ljudi, kot so ga partizani storili v tem rudniku, ni bilo mogoče dokončno skriti. Domačini na območju Hude Jame so za pokol v rudniku vedeli.

Leta 1990 se nas je zato zbrala majna skupina ljudi, ki jo je zbral režiser Filip Robar Dorin, ki je takrat snemal dokumentarni film o povojnih pobojih in grobiščih, in s posredovanjem takratnega predsednika občine Laško, ki je bil iz Demosovih vrst, nam je rudnik Laško omogočil vhod v rudnik. Toda prišli smo samo do prve zidane pregrade. Nekaj časa je še bilo upanje, da bi jo lahko prebili, vendar je potem vse zamrlo. Šele 19 let kasneje je vladni komisiji z velikimi napori uspel preboj, toda ne skozi en zid, ampak skozi kar enajst pregrad.

Grobišče v rudniku Huda Jama je tako edinstveno v svetovnem merilu, da bi si zaslužilo dober film. Posnel bi ga lahko le režiser svetovnega formata, saj bi bil tak film, če bi želeli, da bi bil dober, zelo drag. Toda Slovenci nismo o Hudi Jami dobili niti »navadnega« televizijskega dokumentarca, kar je dovolj zgovorno.

Prav tako se je s srečanji z grozotami v Hudi Jami ustavilo raziskovanje grobišč po Sloveniji. Z nekaj sondiranji je vladna komisija sicer še nadaljevala, toda to so bila le sondiranja, ki so lahko informacijo o grobišču potrdila ali (vsaj začasno) ovrgla. Zdaj pa že nekaj let niti tega ni več. Del najdenih posmrtnih ostankov v Hudi Jami je že pet let formalno nepokopan. Toda najpomembnejše je, da smo do umorjenih ljudi v rudniku prišli. Z njihovo tudi fizično najdbo je ta strahoviti komunistični zločin tudi odkrit.

Seveda je v Sloveniji veliko stvari zelo narobe. Smo nedorasel in nedostojen narod, ki se lahko sramuje marsičesa. Knjiga Marka Štovsa je še ena pomembna knjiga o veliki temi naše nedavne zgodovine in tudi ta nam na zelo jasen način govori, kako nedostojen narod smo.

Ne le, da nam praktično povsod na državnem nivoju (v državnih medijih, v šolstvu, v kulturi) še vedno vlada zlagani svet komunistične revolucije. Tako je verjetno tudi zato, ker se stotin in stotin najbolj okorelih zločincev proti človečnosti ni kazensko sankcioniralo. Niti ene vsaj simbolne sodne obsodbe ni bilo. Še več, ti zločinci že 25 let v formalni demokraciji prejemajo ugodnosti, ki so jih pridobili z nasiljem. Z najhujšim nasiljem v slovenski zgodovini. To, da ostajamo dežela zavrženih (neurejenih) grobišč, je le en pokazatelj o slovenski mizeriji.

Pred nami je nova knjiga o povojnih pomorih in grobiščih z naslovom Neme priče. Avtor Marko Štrovs je pravnik in je bil pred leti zaposlen na ministrstvu za delo. Leta 2008 je na ministrstvu prevzel vodenje službe za vojna grobišča. Zaradi načina sondiranj grobišč, ki nekaterim ni bil po volji, so ga leta 2011 odstavili, službo pa razpustili.

Po tem dogodku je napisal zajetno (504 strani) knjigo z naslovom Neme priče in podnaslovom Množični poboji nasprotnikov komunizma 1941–1946. V prvem delu je prikazal mednarodno pravo o pravicah vojakov, ujetnikov in o sankcijah za kršitelje ter urejevanje vojnih grobišč prve in druge svetovne vojne v Sloveniji. Opisal je prikrivanje grobišč žrtev komunistične revolucije ter odkrivanje in urejanje grobišč po demokratizaciji Slovenije leta 1990. Na koncu prvega dela pa je prikazal že odkrita grobišča, ovire pri urejanju grobišč in ureditev grobišč. V drugem delu knjige je po različni literaturi povzel dogajanje med drugo svetovno vojno na Slovenskem.

Najbolj dragocen je tretji del knjige, v katerem je podrobno opisal povojne pomore, grobišča, vojaške enote, ki so poboje izvajale in odgovorne za poboje. Še posebej prvi in tretji del knjige sta dragocena, saj je avtor k zdaj že kar bogati literaturi o zločinih komunizma na Slovenskem dodal še eno knjigo: z opisi zdaj znanih, do demokratizacije pa prikritih grobišč. Zato bo knjiga poslej služila tudi kot neke vrste priročnik s podatki o žrtvah, grobiščih in odgovornih za zločine proti človečnosti.

Knjigo lahko naročite na sledeči povezavi.


Vabljeni tudi k ogledu pogovora z avtorjem na televiziji ETV v oddaji Pogled.

Novica je bila dodana : 06.02.2015 Predstavitev zbornika Upanje Pravica Svoboda 14. 1. 2015

Založba Nova obzorja, izdajatelj tednika Demokracija, in Odbor 2014 sta pred kratkim v Ljubljani predstavila zbornik z naslovom Upanje, pravica, svoboda. Gre za zbirko govorov in fotografij s shodov Odbora 2014, ki jih je ta pripravil v podporo od junija do decembra letos zaprtemu predsedniku SDS Janezu Janši. Kot je na predstavitvi dejal David Tasič, ki je tudi sam aktivno sodeloval na shodih, predstavitve knjige ne bi bilo brez vseh tistih, ki so kljub slabemu vremenu vztrajali na shodih pred sodišči in drugimi ustanovami. Ključno se mu zdi, da se je na shodih zvrstila kopica različnih mnenj in ljudi. »Tako se je iz nečesa, kar je bilo slabo, vrnilo nekaj dobrega. Ljudje so začeli razmišljati,« je dejal. Občudovanje in zahvalo tistim, ki so hodili na shode, je izrazil tudi predsednik skupščine Odbora 2014 Aleš Primc. Ocenil je, da nihče drug v Sloveniji v eni uri vsak dan ne bi mogel ponuditi toliko dobrih misli, kot jih je bilo na shodih. »Naši shodi so bili brbotanje duha, vsak, ki je nanje prihajal, pa je domov odhajal bogatejši in poln nove moči,« je dejal. Začasna izpustitev Janše je po Primčevih besedah le prvi cilj, ki so si ga zastavili. Pred njimi sta še dva - prvi je, da bo Janša dokončno oproščen, drugi pa, da bo v Sloveniji zavladala vladavina prava, je dejal Primc.

Po besedah odgovornega urednika tednika Demokracija Metoda Berleca je zbornik nastal kot plod sodelovanja Odbora 2014 in založbe Nova obzorja, ki izdaja tednik Demokracija. Zbornik ima skoraj 600 strani, stane pa nekaj manj kot 30 evrov. V njem so zapisana tudi imena sodnikov, katerih sodbe je zaradi ugotovitev, da so bile v njih kršene človekove pravice, v zadnjih letih razveljavilo ustavno sodišče.

Po besedah predsednika Odbora 2014 Damirja Črnčeca zbornik vsebuje številne govore, vendar ne vseh, saj so nekateri govorci govorili prosto, nekateri pa iz različnih razlogov soglasja za objavo niso dali. Za predstavitev so si sicer po njegovih

besedah prizadevali pridobiti večjo dvorano, kot je dvorana v Slovenski matici. Rezervirali so dvorano na Pravni fakulteti v Ljubljani, vendar jim je fakulteta nekaj dni pozneje gostoljubje odpovedala, ker naj bi bili moralno-politično neprimerni. To po besedah Črnčeca samo kaže, v kakšnem okolju živimo v letu 2015.

Sicer pa je tudi na dan predstavitve zbornika - tako kot v zadnjem času vsako sredo - pred sodiščem potekal shod, na katerem je najprej govoril zdravnik Janez Eržen. Kot je dejal, človeka določa spomin, s pomočjo katerega določa odnos do drugega. »Spomin skušajo komunisti pohabiti z lažjo,« je dejal. Po njegovo uspavani možgani preprečujejo svobodo, resnica jih pa razdraži. Kritičen je bil do medijev, ki da z molkom soustvarjajo pogubo naše družbe. V nadaljevanju je predsednik skupščine Odbora 2014 Aleš Primc sporočil, da bo Odbor 2014 nadaljeval delo, dokler ne bodo dosegli resnice, pravice in svobode. Naslednji govorec, poslanec SDS Vinko Gorenak, pa je spomnil, da obstajajo tudi pošteni pravniki, ki se sramujejo svojih nadrejenih. »Prepričan sem, da je mnoge sodnike sram, ker jih vodi Masleša,« je dejal in spomnil na nekatere primere negativne selekcije, ko so dobre sodnike potisnili na rob, na vodilne funkcije pa imenovali ljudi s pravim političnim pedigrejem in brez delovnih izkušenj.

Iva Pavlin Žurman, večkratna govornica pred sodiščem, pa je spomnila: »Mi smo demokrati in demokrati se borijo za demokracijo.« Po njenem prepričanju so rešitev evropsko usmerjeni mladi. Glede medijev pa je dejala, da mora biti novinar objektiven in se zavedati, da vpliva na stanje v družbi.

 

Vabljeni k ogledu predstavitve zbornika: https://www.youtube.com/watch?v=YXu8Er6OfMg

Novica je bila dodana : 05.07.2014 Novice naše založbe

 

 

V Mestnem muzeju so danes predstavili zbornik Vojna za Slovenijo, ki vsebuje obsežno dokumentacijo o usklajevanju obrambnih aktivnosti v času osamosvojitvene vojne. Predsednik združenja VSO Aleš Hojs je izpostavil zlasti pomen zbornika s stališča verodostojnosti, predsednik SDS Janez Janša pa ga je označil tudi kot izziv za zgodovinsko stroko. Zbornik, ki predstavlja nadaljevanje lani izdanega zbornika Bela knjiga slovenske osamosvojitve, je izdala založba Nova obzorja, gradivo zanj pa so zbirali v Združenju za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO).

Predsednik VSO Aleš Hojs je pojasnil, da je zbornik pomemben zlasti s stališča verodostojnosti ocenjevanja osamosvojitvene vojne. Bralci si bodo lahko na podlagi predstavljene dokumentacije sami ustvarili vtis o tem, kaj se je v času vojne dogajalo.

 

Gre za zbornik surove dokumentacije, ki je nastajala v koordinacijskih skupinah in podskupinah, ki so med 7. majem in 10. julijem 1991 koordinirale obrambne aktivnosti, je dodal predsednik SDS in minister za obrambo v času vojne za Slovenijo Janez Janša.

Zbornik je po njegovih besedah izziv za zgodovinsko stroko. Na podlagi dokumentov, ki v zborniku niso interpretirani, je po njegovih besedah mogoče napisati veliko knjig. Je pa Janša k delu napisal spremno besedo, ki skuša dokumentiranim dogodkom podati globalno oceno in nekatere najpomembnejše dogodke tudi ovrednotiti. Med temi je Janša na današnji predstavitvi izpostavil osvojitev skladišča Strmec pri Borovnici in minometni napad na Letališče Cerklje ob Krki.

Načelnik Republiškega štaba TO v času vojne za Slovenijo Janez Slapar je ocenil, da dokumenti, predstavljeni v zborniku, odsevajo duh osamosvojitvenega časa. K zmagi nad JLA so po njegovih besedah odločilno pripomogli srce, pripadnost in želja po samostojni slovenski državi.

Na udaru JLA je bilo zlasti območje Dolenjske, zato obsežen del zbornika prikazuje prav dokumentacijo o bojih na tem območju. Albin Gutman, ki je bil v času vojne poveljnik Pokrajinskega štaba TO za Dolenjsko, je pojasnil, da je bilo to območje, kar se tiče TO, dobro pokrito. Nasploh pa je Gutman izrazil razočaranje nad omalovaževanjem pomena osamosvojitve.

Nekdanji poveljnik Specialne brigade Moris Anton Krkovič pa je izpostavil, da so njegovo enoto sestavljali visoko motivirani usposobljeni profesionalci, ki so bili v ključnih trenutkih sposobni prebiti psihološko bariero. Nasploh pa je zbornik ocenil kot nepogrešljiv prispevek k razumevanju časa slovenskega osamosvajanja.

Zbornik lahko naročite pri Založbi Nova obzorja d.o.o. na telefonski številki 01/24 47 200.

 

STA, M. B.

 

Janez Janša: Vstali in obstali - Dokumenti vojne za Slovenijo 1991

 

Evropa in še posebej Evropska unija je danes v veliki meri prostor miru in vsaj relativnega napredka, pa si nekateri narodi, ki brez lastne države živijo v njenem osrčju, kljub temu prizadevajo, da bi postali nacija in samostojen subjekt v mednarodni skupnosti. Katalonci bi radi na referendumu odločali, ali se odcepijo od demokratične Španije, Škoti pa o tem, ali še naprej ostanejo del Združenega kraljestva ali ne. Tudi širše na planetu Zemlja danes obstaja veliko narodov, ki so veliko večji od slovenskega, pa nimajo lastne države, čeprav si jo z nekaj izjemami praviloma vsi želijo. Slovenci smo si pravico do lastne države izbojevali pred kratkim.


V zgodovini vsakega državotvornega naroda obstaja točno določen čas, ki je omogočil, da je nek narod postal suveren, sam svoj gospodar. Takšen čas, običajno

vezan na dogodke, ki so omogočili osamosvojitev in postavitev na svetovni zemljevid oziroma mednarodno priznanje, narodi častijo kot nekaj »svetega«, mu posvečajo državne praznike, po njem in dogodkih iz njega poimenujejo mesta, trge, ulice ali odlikovanja. Takšen čas veže nase pozitiven odnos večine državljanov oziroma pripadnikov naroda. Takšen čas predstavlja vrednostno središče naroda. Za nas Slovence je to čas osamosvojitve. Znotraj tega časa, ki se v svoji zgodovinski končnici razteza od leta 1987 do leta 1992, posebej izstopajo dnevi Vojne za Slovenijo. To so bili tedni, dnevi in ure v juniju in juliju 1991, ko je bilo vse na kocki. Samostojna in evropska prihodnost Slovencev, demokratična ureditev, naša vera in postave, blaginja in naša življenja. To so bili dnevi, ko se je - maja 1990 razoroženi - narod ponovno postavil za svoje pravice, razglasil samostojno Slovenijo in se uprl agresiji JLA.


V tistih dneh je nekaj odstotkov Slovencev, ki je ob množični podpori naroda prijelo za vsako razpoložljivo orožje in se skupaj s civilno obrambo zoperstavilo tehnično 5. najmočnejši vojski v Evropi, s svojim pogumom doseglo nemogoče in izpisalo končno dejanje prehoda slovenskega naroda v nacijo. Pogum Slovencev je takrat občudoval ves svet. Predstavniki najmočnejših držav na svetu, ki so še nekaj dni pred vojno trdili, da nas ne bodo nikoli priznali, so zaradi našega poguma spremenili svoje stališče. Svetovni tisk je v nekaj dneh spremenil odnos do Slovenije in prestopil na našo stran. Ameriška visoko nakladna revija People je svojemu zapisu o vojni za Slovenijo dala naslov: »Miš, ki je zarjovela«. Slovenci po svetu so kot eden stopili na ulice metropol, zasuli vlade s pismi in pozivi ter podprli boj svoje domovine proti Goljatu. Kljub nasprotovanjem osamosvojitvi v delu leve politike je bil narod enoten. Enoten kot še nikoli prej in zelo pogumen. To so bile »the finest hours«, svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.

 

Svoje povedo tudi številke


Tega neizpodbitnega zgodovinskega dejstva ni mogoče ne spremeniti ne potvoriti. Tudi pozabiti in prekriti ne, čeprav se to praktično od leta 1991naprej nenehoma poskuša. »Ali smo v Sloveniji sploh imeli vojno?«, so nekateri posmehljivo postavljali vprašanja, a seveda šele potem, ko je zadnji agresorski vojak oktobra 1991 zapustil Slovenijo. Medtem ko so trditve nasprotnikov slovenske osamosvojitve, češ da v Sloveniji sploh ni bilo prave vojne, postajale s časovnim odmikom agresije JLA na Slovenijo vse bolj glasne in medijsko podprte, pa, paradoksalno, pri zgodovinarjih v Srbiji o tem ni nobenega dvoma. Knjiga dveh srbskih zgodovinarjev (Kosta Nikolić, Vladimir Petrović: Rat u Sloveniji (junij – julij 1991, Dokumenti predsedstva SFRJ, Institut za suvremenu istoriju, Beograd 2012) nosi nedvoumen naslov: Vojna v Sloveniji.


Generali JLA in politiki SFRJ, ki so poslali tanke in vojaštvo nad nas, sicer trdijo, da so branili Jugoslavijo in njene mednarodno priznane meje, vendar vojne ne zanikajo. Ne zanikajo niti tega, da so bili v Sloveniji poraženi. Častniki JLA 5. vojaškega območja, ki so operativno vodili agresijo na Slovenijo, v svojih spominih natančno opisujejo, kako so doživljali tiste junijske in julijske dni leta 1991 in kako je na njih »težko padla grenkoba poraza v Sloveniji«. Poveljnika 5. Vojaškega območja generala Konrada Kolška so zaradi poraza prvega vala agresije zamenjali z do takratnim poveljnikom 3. vojaškega območja generalom Žikom Avramovićem. Vendar je Avramović že dva dni po prihodu ponovil Kolškovo usodo in doživel še hujši poraz.


Svoje povedo tudi številke. JLA je agresijo na Slovenijo 26.6.1991 začela z enotami, ki so skupaj štele 22.000 vojakov, častnikov in podčastnikov. V tej knjigi objavljene analize kažejo, da je imela JLA v Vojni za Slovenijo 48 mrtvih in 116 ranjenih, enote TO so v spopadih zajele 2663 njenih pripadnikov, medtem ko jih je prostovoljno na slovensko stran prebegnilo 3090.


Od 22.000 pripadnikov jih je JLA v dobrih 7 dneh spopadov izgubila najmanj 5917 ali več kot četrtino, med njimi nesorazmerno velik del - najmanj 534 - aktivnih častnikov in podčastnikov.


Za prvo primerjavo: TO RS je (ob upoštevanju izgub zaradi nesreč) imela 9 mrtvih in 44 ranjenih, slovenska policija pa 4 mrtve. JLA je zajela zgolj enega častnika TO. Iz TO v JLA ni prestopil nihče.


Za drugo primerjavo (ker omalovažujoče in pikre besede o ne-vojni leta 1991 prihajajo predvsem od članov ZZB): Med 6. aprilom 1941 in 9. majem 1945 so slovenske partizanske enote ob lastnih velikih izgubah nevtralizirale bistveno manj pripadnikov okupatorskih italijanskih in nemških sil, kot jih je TO in policiji uspelo v desetih dneh vojne za Slovenijo. In to kljub dejstvu, da sta oba omenjena okupatorja med drugo svetovno vojno v Slovenijo napotila predvsem drugorazredne vojaške formacije s prav takšno oborožitvijo.


Ker so bile okrepitve, ki sta jih generala Kolšek in Avramović pošiljala v Slovenijo, večinoma zaustavljene že na vstopu, so bili preostanki enot JLA v Sloveniji v času pred Brionskim sporazumom strateško v vseh pogledih v popolnoma podrejenem položaju. JLA je 26. junija začela vojno ne samo tehnično, ampak tudi številčno neprimerno močnejša. Slovenija ni bila sposobna vpoklicati pod orožje niti toliko pripadnikov TO, kolikor jih je JLA imela neposredno na našem ozemlju. Razlog je bil seveda pomanjkanje oborožitve. Slabih 10 dni kasneje se je položaj dodobra spremenil v našo korist. Ne samo da je Slovenija zaradi zaplenjenega orožja in opreme lahko že 5. julija oborožila 35.300 svojih vojakov (brez pripadnikov policije), ampak je s pomočjo pridobljene težke oborožitve, predvsem protioklepnih in protiletalskih sredstev, lahko računala na uspešno zoperstavljanje katerikoli sili, ki bi jo bila JLA sposobna poslati nad mlado slovensko državo.


To dejstvo je odločilno vplivalo na spremembo Miloševićeve strategije. Njegov prvotni načrt, načrt A, s pomočjo JLA in administracije SFRJ oblikovati centralizirano Jugoslavijo v dotedanjih mejah in pod neposredno srbsko nadvlado, je s porazom JLA v Sloveniji propadel. Okrog 10 julija 1991 se je srbsko vodstvo dokončno odločilo, da preidejo na načrt B, na oblikovanje velike Srbije.

.

Dokumenti Vojne za Slovenijo


Dokumenti, objavljeni v pričujočem zborniku »Vojna za Slovenijo«, si praviloma sledijo po časovnem zaporedju nastanka. Prikaz se prične z Odredbo o ustanovitvi Stalne dežurne operativne skupine Koordinacijskega telesa, ki je bila izdana 7. maja 1991. Zahvaljujoč pravočasni ustanovitvi Koordinacijske skupine (v nadaljevanju tudi štab obrambe Slovenije, koordinacija ali štab) dne 18. marca 1991 in uvedbi stalnega dežurstva v začetku maja, smo prvo resno merjenje moči z JLA ob incidentu v Pekrah pričakali dovolj pripravljeni, da smo mu bili kos.


Prikaz se konča z Analizo bojnega delovanja TO RS od 26.06. do 17.07.1991, ki je bila obravnavana 18.7. 1991 na posvetu štaba obrambe Slovenije oziroma koordinacijske skupine.


Poseben dodatek na koncu knjige je prikaz Uvodnega dela načrta JLA Okop (Bedem), ki ga je agresor deloma uporabljal kot osnovo za napad na Slovenijo in ki na najbolj nazoren način ilustrira miselnost vojaškega vrha JLA ter političnega vrha SFRJ. Bili so prepričani, da je njihova moč praktično neomejena in da so sposobni poraziti celo NATO, kaj šele ubogo Slovenijo. V moč JLA, njene komunistično-partizanske ideologije in njenega orožja so bili žal prepričani tudi mnogi vplivni domači nasprotniki slovenske osamosvojitve, zato so vseskozi, še posebej pa od razorožitve TO RS maja 1990 in plebiscita decembra istega leta, igrali na karto »operetne osamosvojitve«, ki je računala na deklarativno razglasitev samostojne Slovenije (dan, ko so sanje dovoljene), česar pa zaradi moči JLA ni mogoče uresničiti v praksi in zato se drugim narodom takoj ponudi združitev v neko novo Jugoslavijo. To je bila uradna, javno predstavljena doktrina Socialnih demokratov (takrat še imenovanih ZKS- SDP). Dokumenti in pričevanja o tem so objavljeni v Beli knjigi Slovenske osamosvojitve (Nova obzorja, junij 2013).
Prvo poglavje »Zadnje priprave na obrambo Slovenije« vsebuje veliko doslej večinoma še neobjavljenih oziroma manj znanih dokumentov, ki se nanašajo na delo Koordinacijske skupine, Ministrstva za obrambo, Teritorialne obrambe in policije v maju in juniju 1991, ko je po eni strani dozorevala zavest o velikem dnevu D, ki bo bolj kot katerikoli dan doslej v naši zgodovini odločal o prihodnosti slovenskega naroda, po drugi strani pa je bil čas zgoščen v mrzličnih pripravah na obrambo pred očitno grožnjo tej prihodnosti. V tem času izstopajo dogodki v Pekrah, ugrabitev poveljnika 7. PŠTO ter prva žrtev agresije na Slovenijo, dopolnjevanje načrtov za uspešno oviranje in blokado enot JLA ter napori za vsaj zasilno oskrbo TO s pehotnim orožjem.


Drugo poglavje »Ognjeni krst takoj ob rojstvu« obsega čas od 25.6 do 10.7.1991, čas, v katerem je bila Vojna za Slovenijo dobljena. Obdobje se začne z razglasitvijo Samostojne Slovenije v skupščini in efektivnim prevzemom mejnih prehodov, carinske službe, kontrole zračnega prometa, devizne inšpekcije ter drugih do takratnih zveznih pristojnosti in z vzpostavitvijo mejnih kontrolnih točk na novi državni meji s Hrvaško. Obdobje se zaradi izdaje pravega datuma prevzema efektivne oblasti s strani člana predsedstva RS Cirila Zlobca začne z delnim predčasnim posegom enot Reškega korpusa JLA na primorskem in goriškem ter strateško dilemo o tem, ali uporabiti orožje za obrambo pred razglasitvijo samostojnosti ali šele po njej. Poglavje se konča z dokumenti, ki so nastali 10 julija 1991. To je bil dan, ko je štab obrambe Slovenije uspešno nevtraliziral najmočnejše poskuse JLA, da si močno dvoumne zaključke Brionskih pogajanj razloži in obrne v svoj prid ter tako dobi nazaj vse tisto, kar je izgubila v boju.

 

Eden osrednjih dokumentov tega poglavja je štabni Ukaz z dne 28.6.1991, ukaz za »ofenzivo«. Zgolj nekaj stavkov tega dokumenta izpričuje več stvari. Prvič, dokument je odraz pravilnega in pravočasnega spoznanja mejne situacije. To je v večini velikih bitk ali vojn tisti čas, ko je od pravilnega in pravočasnega razumevanje trenutka ter posledično od pravilnih odločitev poveljujočih odvisno, kam se bo nagnila tehtnica. 28.6.1991 je bil dan, ko je po uspešnih blokadah mnogih njihovih oklepnih kolon in prvem okusu poraza JLA množično uporabila letalstvo za napade na civilne objekte. Namen je bil očiten: demonstrirati premoč v zraku in zasejati strah med branilce in prebivalstvo. Vedeli smo, da bodo tej odločitvi sledile oklepne okrepitve iz varaždinskega in zagrebškega korpusa in da zasilno ravnotežje vzpostavljeno tekom 27. junija, visi na nitki.


Potrebovali smo težko orožje in uspešne akcije za dvig morale. Najbolje oboje hkrati, zato je bil skrajni čas za napad na skladišča JLA oziroma uresničitev vnaprej pripravljenih načrtov pod kodnim imenom »Nabava«. Še isti dan je izvidniški vod Krkovičeve specialne brigade v bliskoviti akciji brez žrtev zavzel veliko agresorjevo skladišče orožja, minskoeksplozivnih sredstev in vojaške opreme pri Borovnici. Prav vsi udeleženci si za to akcijo zaslužijo najvišje osamosvojitveno odlikovanje Znak svobode. Mogoče bo samostojna Slovenija kdaj premogla predsednika republike, ki je bil tako kot oni s srcem za osamosvojitev in jim bo to odlikovanje resnično podelil.


V Vojni za Slovenijo je bilo veliko zelo pomembnih dogodkov, ki so odločilno stkali tkanino zmage. V prvi analizi RŠTO, ki je objavljena v tretjem poglavju, je upravičeno posebej poudarjena zaustavitev oklepnih kolon na Medvedjeku in mostu pri Ormožu na začetku spopadov. V isto kategorijo lahko uvrstimo minometni napad na pristajalno stezo vojaškega letališča v Cerkljah, ki je letalsko eskadriljo JVL pregnal v Bihač. Pa osvojitev mejnih prehodov v Rožni dolini, Šentilju in na Holmcu, blokado oklepnih kolon JLA na številnih mestih po državi, sestrelitev sovražnih helikopterjev, osvojitev ostalih skladišč JLA itd.


Kljub temu pa lahko po podrobnejši preučitvi vseh bojnih akcij TO in slovenske policije in njihovi umestitvi v čas in širšo sliko brez večjih težav izdvojimo najpomembnejšo bojno akcijo TO za zmago v Vojni za Slovenijo. To je bilo nedvomno zavzetje skladišča JLA pri Borovnici. V tej akciji je peščica pripadnikov specialne brigade zaplenila večjo količino orožja, minskoeksplozivnih sredstev ter vojaške opreme, kot vse slovenske partizanske enote v vseh bojnih akcijah v času druge svetovne vojne skupaj (zasegi ob kapitulaciji Italije in Nemčije po porazu na svetovnih bojiščih so izvzeti). Uspeh je bil popoln tudi zato, ker je bilo skladišče zavzeto tik pred nosom veliki koncentraciji enot JLA v vrhniških vojašnicah, od koder bi lahko s topovskim in raketnim orožjem skladišče uničili, če bi seveda pravočasno izvedeli za akcijo. A enota, ki je skladišče zavzela, je prepričala radio vezista, ki je moral vsakih 30 minut poročati na Vrhniko o stanju v skladišču, da je še naprej javljal poveljstvu, kako je v skladišču vse v redu.


Če parafraziramo znano izjavo Winstona Churchila po letalski bitki za Anglijo, lahko rečemo, da še nikoli v zgodovini slovenskega naroda tako veliko ljudi ni bilo dolžno tako velike hvaležnosti peščici svojih sonarodnjakov.


Tretje poglavje »Ocene in spoznanja« predstavlja dokumente od 10. do 17. julija 1991. Osrednji del tega poglavja je Analiza bojnega delovanja TO RS, ki je bila narejena pravzaprav sproti oziroma tik po bojnih aktivnostih. Ta časovna bližina ima tako svoje dobre kot slabe strani. Slaba stran je pomanjkanje časa, kar Republiškemu in Pokrajinskim štabom TO ni omogočalo resne preučitve ocen in dodatnih preverjanj z vsemi podrejenimi poveljstvi. Dobra stran pa je, da so zapisane ocene, ki so bile narejene pravzaprav »na licu mesta«, brez kasnejših racionalizacij in olepševanj. Zapisano in ocenjeno je bilo vse tisto, kar je v okviru enotne strategije obrambe oblikovalo množico različnih taktičnih odločitev na različnih ravneh, katerih rezultat je bila - ob vseh plusih in minusih - vojaška zmaga oziroma dobljena vojna za Slovenijo.

 

Dragocene izkušnje odločilnih dni


Dokumenti, objavljeni v tem zborniku, so odraz časa, v katerem so nastajali in ljudi, ki so jih oblikovali. Nekatera poročila in odredbe so pisana profesionalno in brez odvečnih besed povedo vse, kar je bilo potrebno. Druga so slabša in brez nekaterih potrebnih elementov. Nekatera so pisana celo na roko, odvisno pač od konkretnih vojnih okoliščin. Pričujoči dokumenti skupaj s številčnimi podatki in splošnim vedenjem o dogajanju v Vojni za Slovenijo seveda omogočajo tudi oceno uspešnosti posameznih pokrajinskih poveljstev, koordinacijskih podskupin in ne nazadnje tudi oceno štaba, ki je vodil obrambo Slovenije. Iz vsega se vidi tako usposobljenost kot motiviranost posameznikov in celotnih poveljstev, ponekod pa tudi vpliv tistega dela slovenske politike, ki je računal na zgolj operetno osamosvojitev in je ponekod celo sredi vojne vihre do JLA ravnal bolj naklonjeno kot do TO.


Dokumenti se vloge slovenske policije, ki je bila za obrambo Slovenije strateško pomembna, zgolj dotika, saj so bili le-ti že zbrani in objavljeni v različnih drugih publikacijah. Seveda pa tudi pri policiji ni bila slika povsod enaka. Medtem ko so bile njene enote ponekod (npr. Južnoprimorska pokrajina) aktivnejše kot enote in poveljstva TO, pa drugod (npr. Dolenjska pokrajina) praktično niso izstrelili niti strela. Kasneje so, paradoksalno, promocijo znotraj policije in MNZ doživeli predvsem kadri iz Dolenjske.


Pri branju dokumentov bo bralec posredno ali neposredno naletel na nekatere informacije in zanimivosti, ki so bile v 23 letih že pozabljene ali nikoli niso bile splošno znane. Avtor tega uvoda je leta 1991 neposredno sodeloval pri nastanku ali prebiranju mnogih pričujočih odredb, ukazov, poročil in analiz, pa je kljub temu ob urejanju zbornika in ponovnem branju naletel na številne podrobnosti, ki so danes zanimive, takrat pa sredi vojne in zgoščenosti časa niso bile niti opažene. Prav tako se ob prebiranju analiz in zadostne časovne oddaljenosti danes še bolj zavemo nekaterih napak, ki smo jih naredili.


Ena od mojih napak iz obdobja priprav na obrambo Slovenije je moj pristanek na nadaljevanje reorganizacije Teritorialne obrambe, s katero se je zmanjševalo število Pokrajinskih štabov iz 13 na 7 ter Občinske štabe TO združevalo v Območne. Z vidika resne nevarnosti, ki nam je grozila, bi moral reorganizacijo zaustaviti, saj nam je nova struktura predvsem Območnih štabov naredila veliko preglavic. Poleg tega, da so se zakomplicirale naravne vezi do lokalnih skupnosti, je reorganizacija prinesla veliko birokracije in ne dovolj dodelanih poti vodenja in poveljevanja.


Druga podobna napaka je bila naše podcenjevanje pomena novih simbolov in uniform. Bolje rečeno, v hudi finančni suši prenizka ocena prioritet. Kljub temu, da nam je grozila vojna, je finančni minister Marko Kranjec ob strumni podpori opozicije in večinskega dela vlade Teritorialni obrambi namenil zelo pičla sredstva, ki smo jih morali skoraj v celoti nameniti nabavi orožja. Zaradi ne podpore in mestoma odkritega odpora večine članov vrhovnega poveljstva oziroma Predsedstva RS do krepitve obrambne moči (4 člani predsedstva od 5 so februarja 1991 podpisali Deklaracijo, v kateri je pisalo, da Slovenija ne potrebuje vojske) in neznanskemu zavlačevanju in nasprotovanju opozicije sprejemu obrambnega proračuna, smo že tako pičla sredstva za obrambo prejeli šele spomladi, kar je resno ogrozilo nabavo vsaj skromnih količin proti oklepnih sredstev in pehotnega orožja. Usposabljanje redne vojske smo lahko začeli prepozno, šele maja 1991 in še to zgolj dveh manjših enot.


Za uniforme ni ostalo nič, poleg tega novih državnih simbolov zaradi nasprotovanja opozicije parlament ni uspel določiti vse do 25. junija 1991. Kljub temu bi morali nekako improvizirati in do vojne z novimi uniformami opremiti vsaj najpomembnejše enote. Predvsem pa ni nobenega opravičila, da do osamosvojitve nismo zagotovili dovolj kokard za vojaške kape. Zato so kritike glede pomanjkanja oznak in novih uniform, ki se pojavljajo v bojnih poročilih številnih štabov, povsem na mestu.


Iz poročil in analiz izhaja ugotovitev, da smo imeli težave pri mobilizaciji enot. Vse doslej je ostalo v javnosti spregledano, da Predsedstvo RS niti 27 junija 1991, ko je ugotovilo agresijo in izdalo povelje za uporabo orožja, ni razglasilo mobilizacije. Enote smo zbirali skupaj s pozivi oziroma kot »poskusno« mobilizacijo, ki je bila v pristojnosti RŠTO, kot da bi šlo za vojaške vaje. Za silo je šlo tudi tako. Razlogov za tak pristop je bilo več, nikoli pa najbrž ne bomo izvedeli za vse. Če bi vsi ravnali tako kot bi morali, 25 junija 1991 v Sloveniji ne bi smel več veljati PRAMOS, famozni akt SFRJ o mobilizaciji.


Odzivnost vpoklicanih pripadnikov TO je bila v povprečju visoka, vendar ne povsod. Največ težav in neodzivnosti je bilo v Ljubljani in deloma v Mariboru, kjer smo morali izdati za posamezne enote tudi od 30 do 50% več pozivov, da smo dosegli vsaj 90% popolnjenost enot. Še posebej je bilo kritično prvo obdobje po agresiji v Ljubljani, ko po 10 urah od mobilizacije odziv ni dosegel zadovoljivega odstotka. Pristojni organi so po končani vojni kar nekako pozabili na ukrepanje zoper tiste, ki so se pozivu izognili, kar je upravičeno povzročalo slabo voljo pri vseh tistih, ki so se takoj odzvali klicu k obrambi domovine. Na splošno je bil odziv mnogo boljši na podeželju in v manjših mestih kot v državnem in regionalnih središčih.


Poleg omenjenih administrativnih in splošnih pomanjkljivosti in napak na državni ravni lahko iz objavljenih dokumentov relativno dobro razberemo tudi dogajanja na pokrajinski in občinski ravni. Mnogi dogodki v bojnih poročilih sicer niso opisani dovolj natančno, vendar pa je vseeno mogoče razbrati tudi to, kje so bile težave in napake. Včasih preprosto iz dejstva, da se dogodek, ki se je zgodil, je znan in je bil pomemben, v poročilih sploh ne omenja. Nekatere mejne prehode je JLA npr. zasedla brez odpora, čeprav bi jih bilo mogoče braniti že na dostopih. Mnoge barikade niso bile niti minirane niti branjene, zato tankom JLA niso predstavljale večjih ovir. Že prvi dan vojne je bilo marsikje jasno, kje so poveljniki sposobni in kje niso dorasli preizkušnji. Bile so potrebne zamenjave na nekaterih ključnih mestih, med drugim v največji pokrajini z največ enotami TO. Časa za učenje in prilagajanje ni bilo. Izgubljenega dne ni bilo mogoče več vrniti. Enoto JLA, ki je prelahko prešla nebranjeno barikado v soteski, je bilo treba potem ob mnogo večjih tveganjih zaustavljati na odprtem. Tanki, ki so kljub izrecnim ukazom, da se jih zaustavlja na začetku, brez odpora zapeljali iz vrhniške vojašnice, so sejali smrt na Brniku, kjer se jih razporejene v bojni položaj brez težkega orožja ni dalo enostavno nevtralizirati.


Kljub vsem pomanjkljivostim, neenotnosti v politiki in napakam pa je Slovenija v strateškem smislu prevladala nad SFRJ in JLA. Najpomembnejši razlogi za zmago v vojni za Slovenijo so bili:


1. Jasen politični cilj, ki je bil podprt z enotnostjo naroda in s plebiscitnim rezultatom
2. Nasprotnika nismo podcenjevali, on pa nas je
3. Naše enote so bile homogene in motivirane, nasprotnikove večinoma ne
4. Večino nujnih in možnih priprav na obrambo smo izvedli pravočasno
5. Imeli smo dobre informacije o nasprotniku
6. Premoč nasprotnika v orožju in številu smo nevtralizirali z omejitvijo njegovega manevra
7. Human pristop z izogibanjem žrtvam na obeh straneh, nediskriminatorna obravnava ranjencev ter uspešna propagandna aktivnost so motivirali nasprotnikove enote na predajo
8. Številni posamični uspehi enot TO in policije od prvega dne vojne naprej so krepili moč TO ter dvigovali moralo vojaštva in civilnega prebivalstva
9. Dobra organizacija civilne obrambe je z oviranjem nadomestila pomanjkanje težkega orožja
10. Oskrba prebivalstva je kljub vojni delovala skoraj nemoteno, vse veje oblasti razen pravosodne so učinkovito delovale, nova država je zadovoljivo funkcionirala.


Enotnost naroda, pogum njegovega oboroženega dela, trdna politična volja vladne koalicije Demos pod vodstvo dr. Jožeta Pučnika ter samoiniciativnost množice posameznih poveljnikov taktičnih enot TO in policije so skovali zmago v vojni za Slovenijo. Zmago, povzdignjeno v svoji končnosti na slovenski Olimp, zmago, pomembnejšo od vseh bitk, ki so jih naši predniki, mnogokrat žal tudi za tuj račun, bojevali skozi vrtince nehvaležne zgodovine preteklih stoletij.
Vojna za Slovenijo je vsak dan odkrila na tisoče junakov v slovenskem narodu. Fantov in mož, ki so iz ljubezni do domovine premagali strah. Za orožje so prijeli zato, da branijo svoj dom, svojo vero in postave. Slovenijo. Odlično so opravili. Po zmagi so odšli na svoje domove. Država jih je pozabila, domovina jih ne bo nikoli. Kajti to so bile svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.

 

Janez Janša, Šentilj pri Velenju, 16.2.2014

Nalaganje...