Z uporabo naših spletnih storitev soglašate z uporabo piškotkov. Želim izvedeti več >>

Stik z nami, naročila: 01 24 47 200, info@vseknjige.si

Novice o spletišču

Novica je bila dodana : 07.02.2015 Ivo Žajdela o knjigi Marka Štrovsa Neme priče

Na tiskovni konferenci založbe Nova obzorja v Ljubljani je bila predstavljena knjiga avtorja Marka Štrovsa z naslovom Neme priče - Množični poboji nasprotnikov komunizma 1941 – 1946. Na predstavitvi knjige so poleg avtorja sodelovali še zgodovinar dr. Stane Granda, publicist Ivo Žajdela in urednik Demokracije Metod Berlec, ki je pogovor povezoval. Knjiga obravnava najbolj travmatični in žalostni del slovenske zgodovine.

 


V nadaljevanju objavljamo razmišljanje publicista Iva Žajdela na tej tiskovni konferenci o knjigi Marka Štrovsa Neme priče:

Problematika grobišč povojnih pomorov se tiče demokratizacije Slovenije in torej leta 1990, ne pa osamosvojitve Slovenije leta 1991. V zadnjih letih se je namreč v javnem prostoru za vse to, kar pomeni demokratizacija Slovenije, uveljavil lažni termin »po osamosvojitvi Slovenije«.
Med drugo svetovno vojno na Slovenskem ni bilo državljanske vojne.

Tudi ta napačni termin se je zadnjih letih vse bolj uveljavlja v Sloveniji. Za državljansko vojno morata biti izpolnjena dva temeljna pogoja. V deželi ne sme biti tretjega akterja, kot je bil to okupator, ki je vojaško in policijsko bolj ali manj obvladoval dogajanje v Sloveniji. Za državljansko vojno sta potrebna dva enakovredna vojaška akterja. V Sloveniji je ena stran (komunisti s svojimi vojaškimi organizacijami) ves čas napadala in uničevala drugo stran (v prvi fazi predstavnike demokratičnih strank, Cerkve, ugledne civiliste, v drugi pa razmeroma šibke enote protirevolucije v obliki vaških straž in nazadnje domobrancev, ki so imeli zvezane roke zaradi prisotnosti in zahtev prej omenjenega tretjega akterja, to je bil okupator). Ena stran je uničevala drugo, druga se je le branila, večinoma šibko, le tu in tam uspešno.

S problematiko povojnih pomorov in posledično prikritih grobišč se srečujem in občasno ukvarjam trideset let. Sredi 80. let, še v trden komunističnem režimu, sem se prvič srečal z njo. Takrat sem živel v Ljutomeru. Bil sem zelo razočaran in posledično jezen, ker mi profesorji – študiral sem zgodovino – niso prav nič povedali o povojnih pomorih (prav tako ne o legitimnem uporu proti nasilju revolucije; le o pozitivcih v NOB na eni strani in o negativcih kolaborantih na drugi). Ko pa sem takoj po študiju prvič zasledil »drobni« podatek, pravzaprav le sintagmo o pobojih domobrancev v Kočevskem rogu, sem bil z njo dobesedno v trenutku zaznamovan. Poslej sem iskal kakršne koli podatke o pobojih.

Sprva v svojem okolju (v Prlekiji) nisem mogel o tem od nikogar nič izvedeti. Minili so meseci, ko sem po drobcih dobival prve zelo skope podatke. Najprej, zaradi bližine, o tem, da so po vojni pobijali ujetnike tudi v Tezenskem gozdu pri Mariboru. Trajalo je kakšno leto, ko mi je nek daljni sorodnik, ki je delal v Avstriji, povedal, da mi lahko priskrbi knjigo, kjer so pričevanja o povojnih pobojih. Prinesel mi je znamenito knjižico V Rogu ležimo pobiti. Kmalu pa sem dobil v branje tudi drugo knjižico Teharje so tlakovane z našo krvjo. Moja reakcija po branju teh knjižic je bila naslednja: Verjetno je večina dogajanj, ki so opisani, resnična, vendar so opisi čustveno pretirani. Čez leta, ko sem o povojnih pomorih vedel že precej, seveda nisem več menil, da je v tistih dveh knjižicah kaj pretirano. Celo nasprotno: Grozot, ki jih opisujeta, se nikoli ne da dovolj dobro ubesediti.


Od takrat je minilo trideset let. Predvsem v zadnjih 25 letih, po demokratizaciji Slovenije leta 1990, je bilo objavljenih veliko člankov o povojnih pomorih in tudi knjig o tej temi je bilo objavljenih že veliko.

Na primer grobišče v rudniku Huda Jama je bilo res fizično odkrito 3. marca 2009. Toda to grobišče se je v publicistiki v slovenski politični emigraciji omenjalo. Logično je namreč, da tako velikega pokola ljudi, kot so ga partizani storili v tem rudniku, ni bilo mogoče dokončno skriti. Domačini na območju Hude Jame so za pokol v rudniku vedeli.

Leta 1990 se nas je zato zbrala majna skupina ljudi, ki jo je zbral režiser Filip Robar Dorin, ki je takrat snemal dokumentarni film o povojnih pobojih in grobiščih, in s posredovanjem takratnega predsednika občine Laško, ki je bil iz Demosovih vrst, nam je rudnik Laško omogočil vhod v rudnik. Toda prišli smo samo do prve zidane pregrade. Nekaj časa je še bilo upanje, da bi jo lahko prebili, vendar je potem vse zamrlo. Šele 19 let kasneje je vladni komisiji z velikimi napori uspel preboj, toda ne skozi en zid, ampak skozi kar enajst pregrad.

Grobišče v rudniku Huda Jama je tako edinstveno v svetovnem merilu, da bi si zaslužilo dober film. Posnel bi ga lahko le režiser svetovnega formata, saj bi bil tak film, če bi želeli, da bi bil dober, zelo drag. Toda Slovenci nismo o Hudi Jami dobili niti »navadnega« televizijskega dokumentarca, kar je dovolj zgovorno.

Prav tako se je s srečanji z grozotami v Hudi Jami ustavilo raziskovanje grobišč po Sloveniji. Z nekaj sondiranji je vladna komisija sicer še nadaljevala, toda to so bila le sondiranja, ki so lahko informacijo o grobišču potrdila ali (vsaj začasno) ovrgla. Zdaj pa že nekaj let niti tega ni več. Del najdenih posmrtnih ostankov v Hudi Jami je že pet let formalno nepokopan. Toda najpomembnejše je, da smo do umorjenih ljudi v rudniku prišli. Z njihovo tudi fizično najdbo je ta strahoviti komunistični zločin tudi odkrit.

Seveda je v Sloveniji veliko stvari zelo narobe. Smo nedorasel in nedostojen narod, ki se lahko sramuje marsičesa. Knjiga Marka Štovsa je še ena pomembna knjiga o veliki temi naše nedavne zgodovine in tudi ta nam na zelo jasen način govori, kako nedostojen narod smo.

Ne le, da nam praktično povsod na državnem nivoju (v državnih medijih, v šolstvu, v kulturi) še vedno vlada zlagani svet komunistične revolucije. Tako je verjetno tudi zato, ker se stotin in stotin najbolj okorelih zločincev proti človečnosti ni kazensko sankcioniralo. Niti ene vsaj simbolne sodne obsodbe ni bilo. Še več, ti zločinci že 25 let v formalni demokraciji prejemajo ugodnosti, ki so jih pridobili z nasiljem. Z najhujšim nasiljem v slovenski zgodovini. To, da ostajamo dežela zavrženih (neurejenih) grobišč, je le en pokazatelj o slovenski mizeriji.

Pred nami je nova knjiga o povojnih pomorih in grobiščih z naslovom Neme priče. Avtor Marko Štrovs je pravnik in je bil pred leti zaposlen na ministrstvu za delo. Leta 2008 je na ministrstvu prevzel vodenje službe za vojna grobišča. Zaradi načina sondiranj grobišč, ki nekaterim ni bil po volji, so ga leta 2011 odstavili, službo pa razpustili.

Po tem dogodku je napisal zajetno (504 strani) knjigo z naslovom Neme priče in podnaslovom Množični poboji nasprotnikov komunizma 1941–1946. V prvem delu je prikazal mednarodno pravo o pravicah vojakov, ujetnikov in o sankcijah za kršitelje ter urejevanje vojnih grobišč prve in druge svetovne vojne v Sloveniji. Opisal je prikrivanje grobišč žrtev komunistične revolucije ter odkrivanje in urejanje grobišč po demokratizaciji Slovenije leta 1990. Na koncu prvega dela pa je prikazal že odkrita grobišča, ovire pri urejanju grobišč in ureditev grobišč. V drugem delu knjige je po različni literaturi povzel dogajanje med drugo svetovno vojno na Slovenskem.

Najbolj dragocen je tretji del knjige, v katerem je podrobno opisal povojne pomore, grobišča, vojaške enote, ki so poboje izvajale in odgovorne za poboje. Še posebej prvi in tretji del knjige sta dragocena, saj je avtor k zdaj že kar bogati literaturi o zločinih komunizma na Slovenskem dodal še eno knjigo: z opisi zdaj znanih, do demokratizacije pa prikritih grobišč. Zato bo knjiga poslej služila tudi kot neke vrste priročnik s podatki o žrtvah, grobiščih in odgovornih za zločine proti človečnosti.

Knjigo lahko naročite na sledeči povezavi.


Vabljeni tudi k ogledu pogovora z avtorjem na televiziji ETV v oddaji Pogled.

Nalaganje...